I.A.S.M.F.L.

Končno se znebila TM pijavke!

Ne morem verjet, ne morem verjet, ne morem verjeeeeeeeeet… i’m so happy! Why?

Simply… končno sem se znebila TušMobila!

No ja, res, da sem pred dobro uro plačala zajeten znesek le zato, da se znebim te pijavke, ampak… ampak!… zdaj preprosto lažje diham. Zakaj? Zato, ker… no, razlogov je kar preveč, ampak ne bom razlagala o njih, ker nočem delat firmi slabih reklam, je pa povsem jasno tistim, ki ga imajo. Spet ta ‘no ja’… odvisno s čim je človek zadovoljen.

Hja… seveda mi sedaj vsi lajnajo, češ ‘zakaj pa sploh riješ tja, če veš kako je’. Če bi vedela kaj me čaka, ne bi v nobenem možnem primeru, niti če je to en samcat ponudnik, izbrala ponudnika o čemer teče beseda. V to sta me prepričala brata, ki sta seveda ‘omamila’ večinski del družine in nas povlekla v ta bulšit. Ni še minilo niti eno leto, ko smo v družini vsi začeli lezti iz te goščave. Seveda za lepe denarce, ampak počasi se vsi odtujujemo in lezemo drugam.

Zdaj mi vsi priporočajo ’svoje’ ponudnike in vsi so najboljši. Komu verjeti? Tudi TM ima na stotine ‘dobrih’ lastnosti in dokler se dejansko ne prepričaš, če je res tako, ne moreš vedeti, da je tako ali ni tako. Ljudje moje sorte - naivneži - se ponavadi zaletimo že na prvo dobro besedo in potem se še lep čas tepemo po glavi čemu je bilo to treba. Ajbg, tudi takšni moramo živeti in na nas se dobro zasluži.

Pustila bom času čas… ne bom se spet zaletavala in izbrala kvazi ‘najboljšo’ ponudbo, ker res ne mislim več plačevat aneksa in temu podobnega s*anja zaradi nepremišljenosti. Če bi recimo ta denar, katerega sem porabila na najbolj tumast način - plačala položnico, namenila počitnicam, bi se čez dober teden že namakala v Rdečem morju, tako pa se bom namesto tega še cel mesec tepla po naivni glavi dokler ne bom povsem pozabila na TM.

Sem pa našla že problem No.2. Le kak telefon bi pa kaj jaz imela? Hmmm… No, in tu se stvar še 10x bolj zakomplicira…   :shock:

Kdor zna, preprosto zna

Ne, ni dovolj, da po svetu hodim s pofarbanimi rokami od samoporjavitvene kreme namazane povsem po nesreči oz. po lastni nepremišljenosti, ne… niti to, da kažem širnemu svetu svoj centimetrski (ki je baje že kar 2cm!!  ) narastek las, ker cimra preprosto nima časa zame (verjetno mi vrača udarec, ker tudi jaz nimam časa zanjo… žal, dan ima le 24 ur)… kot kaže niti to ni dovolj, da sem bila en fakin’ teden na trnih, ker mi je ta’rdeča zamujala in da sploh ne omenjam stresa, ki je prišel z mislijo, da bi bila kar MAMA! Ne, to ni nič… Ker to še ni dovolj funny za nadnaravne sile, ki se več kot očitno zafrkavajo z mano, sem dobila še kazen od redarstva za nepravilno parkiranje, zaradi katerega sem bila zopet olajšana za 40 ojrov… mislim, halo?Jah, seveda še to ni vse… ne ne ne ne… jaz sem tista, ki pobira največjo šmornarijo na tem svetu… itak!

Pred dnevi pridem točno ob pol 9h pred avto in zadela me je strela z jasnega. Ne dobesedno… ampak moj fris ni bil nič kaj drugačen kot če bi me. Za boljšo predstavo - mudilo se mi je v službo.Torej…

Vsi avti so bili parkirani naravnost - recimo takole IIIIIIIIII, moj avto pa edini takole /. V vrsti je izgledalo nekako takole IIIIIIIIII/IIIIII.  Tista poševna zadevšna na sredi parkirišča je bila moja rdeča raketa. KDOR ZNA, TA ZNA… na levi strani 5cm, na desni 2cm, spredaj 10cm… več kot lepo. Preprosto ne vem kako je do tega sploh prišlo. Kot kaže sem imela zvečer drugačne so-parkiralce kot zjutraj, kar je pripomoglo k temu, da sem jaz izpadla več kot debilno in že na daleč vidno, da je ta avto brez dvoma od ženske. Mimoidočim pa sem dala še dodatno kost za glodat… ženske in avto, a ne.

In kaj jaz naredim…

Najprej kličem mamo… ne vem zakaj, čemu,… moralna podpora? Recimo…

Za družbo pri gledanju situacije sem poklicala še Mojco… ne vem zakaj… kajtebvsenerata izjava je bila odveč… se vsega še predobr zavedam.

Stala sem pred avtom… študirala, tuhtala, premlevala, sikala, pogledovala na uro…

In najhujše je sledilo… iz telovadnice je začelo prihajati nenormalno folka (avto je bil parkiran pred telovadnico). Z avtom sva postala vse bolj barvno usklajena. Grem do prve gruče in vprašam, če kdo pozna lastnika belega avta z MB registracijo. Me bulijo in potem končno en izjavi “Ich spreche nicht slowenisch” (neki takega). O bože mili… grem do druge gruče, isto… Bemoš… “A je tu kak slovenc sploh?”… pa se končno oglasi en toti Mariborčan, jl… mu razložim situacijo in on navdušeno “Js mam bel avto”. Greva do avta in on meni “O lubica, to pa ni moj avto…”

Še hujši del… Do avta prideta še dva nemca… pa še dva… pa še trije… pa še deset jih pride pogledat kaj se dogaja… ja, pa še nekaj slovenceljnov, itak. Atrakcija dneva! 30 nas je zijalo v avto… razen treh, ki so se nekak po nemško zmenili (so mislili, da nič ne razumem… živeti v zmoti je normalno ) in šli za avto. “No problem schatzi, no problem!” In kaj so naredili? Hoooopaa, hoooopaa, hoooopaa!!!… in moj avto je bil parajd za odhod.

Splooooh mi ni bilo nerodno… ne, to pa že ne. Meni? Ne ne… Šalo na stran. Tako nerodno mi že res lep čas ni bilo. Pravzaprav sploh ne pomnim, da bi mi bilo kdaj tako zelo zelo zelo nerodno. :oops:  Ko sem se vsedla v avto sem imela pred sabo zbor moških, ki so se mi dobesedno režali v fris in me do viška nerodnosti spravili z izjavami (sicer v angleščini) “Ti nas kar poklič, mi smo tukaj…” - “samo pokliči, če rabiš pomoč…” - “samo zate, vsi mi”, itd. In ploskanje, ko sem se vzratno odpeljala… in mahanje… o bože mili, zakaj ravno jaz???

In ker sem poštena… kar malo preveč… in ker povem vse po resnici… lahko bi povedala ‘nič’… sem v službi povedala kaj se mi je zgodilo in čemu moja zamuda, zdaj že drugi dan prenašam šefov smeh, ki ga popade, ko me zagleda. Hja… kaj naj rečem… rojena z namenom, da folk spravljam v dobro voljo in da še tako zagrenjene ljudi pripravim do smeha.

Tako je to, če si “sončiš” dlani

Jaz ne bi bila jaz, če ne bi vsake toliko časa uštimala eno s*anje…

V glavni vlogi sem seveda jaz, kako da ne, v stranski moja mati, ki je večinski krivec za ‘nezgodico’. Pa začnimo…

Moja mati želi, kot vsako leto, biti tudi letos konkurenca črnkam. Morem reči, da je na zelo dobri poti… Sončenje in sončenje in sončenje… trenutni rezultat je mulatka.  :lol:  Modre oči so zdaj toliko bolj izrazite, blond lasje že mejijo na blond-sivo-belo-splajhano, zobje so snežno beli… a še imam kaj za dodat? Aha… vse kar ni črno je njena bela rit, kar jo seveda izda, da je v resnici belka. Šment, a? 

Nisem še prišla do bistva… not yet!

Ker je trenutno v fazi malo drečkaste mulatke, si je moja mati zamislila, da bi do faze črnke prišla s pomočjo ‘porjavitvene kreme’ (in še z nadaljnim sončenjem, seveda  ). Wonderfull! In le koga bi lahko zadolžila, da ji pomaga pri ‘nanašanju’ le tega sanja? Ja koga drugega… brata? Neee… svojo plidkano pupo malo Katico, ki jo lahko vse naerje. In ker ta plidkana mala pupa Katica uboga svojo mamo, sem ji seveda pomagala.

Da o smehu, ki je bil prisoten v neizmernih količinah sploh ne govorim… da smradu te kreme sploh ne omenjam! Ampak smo nekako opravile in moja mati je zdaj presrečna. In jaz?

Jaz pa… malo manj. Pravzaprav precej manj. Jaz nisem ravno pristaš takšnih in drugačnih kremic, ki delajo čudeže, sploh pa ne porjavitvenih, o katerih sem slišala čudo in čudo, sem pa zato toliko bolj naivna in se pustila po dolgem tehtanju al’ bi al’ ne bi na*rat in se tudi sama poslužila tej ‘čudežni’ kremi po kateri tako lepo porjaviš. Ja, aber sicher ja!

Že res, da sem dobila malo barve. Povsem logično… recimo. Ampak kako veš, če si enakomerno namazan, če je krema bela? In kako zaboga veš, da ni tam več namazano kot tu in obratno? To je en velik bul šit! In ta bul šit se je dobro izkazal na meni… ena roka je mičken bolj “zagorela” kot druga, noge imam iz ptičjega pogleda zelo temne, prsti na nogah so videti kot da že dobro desetletje niso srečali vode in kar je najhujše…. moje roke!

Ker je krema bela sem kremo z rok z najmanjšim vloženim trudom mičkeno namilila, na hitro sprala, obrisala in kar nekako pozabila na dejstvo, da sem imela na rokah KREMO ZA PORJAVITEV! Posledica moje lahkomišelnosti in površnosti… na videz zelo dolgo sončene dlani!

Funny? Not really.

Pogled na moje roke… kratko in jedernato - groza! Dlani rjave, roke v primerjavi z dlanmi seveda bele, prsti pola pola - prisrčno lisasti (izjava moje sodelavke)… in kaj je še lahko lepšega, če imaš priložnost takšne roke dejansko ‘uporabljati’ na delu za blagajno??

Če sem komu dajala vtis, da sem za blagajno direktno iz njive… žal, napačen vtis. Tudi, če se je našel kdo, ki je imel občutek, da nam doma premankuje vode… ni to vzrok, doma imamo več kot dovolj vode in to 24ur na dan toplo. Četudi sem se nadvse trudila skrivat roke je le te vsaka živa duša pred pultom opazila… hote ali ne hote. Jah… I’m Katja… ddddddddd…

Se sprašujem kaj mi še ni ratal…  :???:  (Bralka/bralec/kdorkoli… nočeš vedet kaj sem si odgovorila na to vprašanje… res nočeš! Jaz sem za v LJ-Polje, čisto zares… )

In kje se zdaj skriva rešitev za moje roke? Hja… ena mojih pogruntavščin je recimo ta, da bom pomivala posodo v precejšnih količinah, kar pomeni pomivala še posodo cimram (če se kdo že išče med umazano posodo ali grmado umazanije v kuhinji se javim za pomoč ;)  ), pomila bom stanovanje, glancat bom šla tuš kabino,… delček sem že opravila - pranje glave s trojnim šamponiranjem (lasje bodo jutri lebdeli nekje tam… gori… ) in lahko rečem, da moja pogruntavščina ni slaba. Za miniaturen odtenek sem na dobrem.

Richtig gut! 

P.S. Dobrodošel kakšen nasvet kako spravit dlani v normalno stanje oz. barvo.

“Moj fant ima ženo!”

Pa sem mislila, da sem že jaz doživela boga in pol, ko sem izvedela, da ima moj fant dejansko punco… no, še eno zraven. Pač, bili sva dve… on eden… uživali pa smo vsi trije. In nekako tako se je zgodilo moji prijateljici… nekako. Čeprav ni primerjave, glede na to, kaj ona zdaj doživlja. V polurnem pogovoru sem se že jaz topila med solzami z njo. Ko sem pomislila za nazaj me je kar stisnilo, ampak hkrati sem se potolažila, da je to, kar sem doživljala sama, NIČNO.

Res hudo mi je, da ravno moja prijateljica, ki me je takrat tolažila vsak možni trenutek, se z mano že napol jokala, me spodbujala, mi vlivala nove moči in mi nekako skušala pomagat, doživlja zdaj 10x hujšo sceno. Moj fant je bil le “moj” fant… nobenih skupnih ciljev, nobene začrtane skupne prihodnosti, nobenih načrtov, planov… le fant in punca za danes in jutri in dan za tem. Nič nama ni manjkalo. Vsaj meni ne, njemu pa še manj, glede na to, da je čas, ko ni bil z mano usmerjal še drugam.

Seveda pa me je kljub vsemu potolklo do konca in kraja, ko sem izvedela ‘novico’. Že zaradi tega, ker mi jo je na nadvse hinavski in privoščljiv način povedal “prijatelj”, ki je že ves čas zganjal ljubusumje. In kako je izvedela moja prijateljica? (recimo da jo bom poimenovala X) Sodelavka osebe X je moškega, ki je čakal pred vrati, prepoznala kot ženina, ki se je lansko leto poročil in prav ona je bila ena izmed svatov. Khm…

In kaj zdaj najbolj boli… poleg samega dejstva, da je moški, ki ga X neizmerno ljubi, POROČEN!!… ves čas je lagal, ji prekrival stvari, ki nikakor ne bi smele biti prikrite, brez olepšav - zagonil ji je 2 leti življenja v tri lepe krasotice, vzbujal ji je lažne upe glede skupne prihodnosti, ki je bila že do potankosti načrtovana, in kar je zdaj po vsem tem najhuje… on živi naprej in se dela kot, da se ni nič zgodilo (bi se človek čudil, če bi bilo kako drugače), ona pa se iz sekunde v sekundo bolj utaplja v žalosti in obupu.

Vem, kako izgleda ta obup, žalost, plavanje v solzah, nevede obujanje spominov, občutek samote (pa čeprav nisi sam),… ampak prav nič ne pomaga, ko te kdo tolaži in ti tvezi tisti “saj bo, no… vse bo okej…”, medtem ko sam ne veš kaj sploh bi, ker solze same po sebi tečejo kot slap, občutki te počasi zapuščajo, mineva te volja do vsega,… želiš si biti le z osebo, ki jo ljubiš, in slišati, da je bil vse skupaj en velik JOKE in da je zares vse okej.

Sama sem iz podobnega cirkusa rabila pošteno leto, da sem povsem prebolela, pozabila, izgubila tisti gozen občutek ‘fakmojfantjebilzdrugofuj’, tako da mi je na nek način nesmiselno tlačit bolečino prijateljici s takšnimi in drugačnimi tolažbami, ki so le še dodatna sol na rano. Pravzaprav… za takšne situacije ni pomoči, žal. Meni ni pomagalo nič. Mogoče je omili zadevo ljubi mir ali čas zase (solarij, jok pred filmom, doooolge kavice, dooooolge noči, sladoled, spanec,…), na čase tudi družba. Prav zagotovo pa ne 1000 in 1 tolažba, katere ljudje v takšnih situacijah pošteno zbluzijo in napihnejo. Včasih sem se prav zaradi le teh sredi največje bolečine in cmoka v trebuhu pošteno nasmejala.

Dan posvečen telefonu… najraje bi NE šla v službo in se odpeljala v Celje. Poleg vse jeze, ki jo premorem trenutno, sem jezna še nase… Spet me daje tisti občutek ‘rada bi pomagala, pa ne vem kako…’, ki zna zares polepšat dan. Ne bom rekla spet ‘tipi so vsi isti’, ker sem v zadnjem času spoznala preveč takšnih patronov, katerim se niti zlato ne more primerjat. Še obstajajo dobri, pošteni in prav fajn deci… jaz nanj mislim, da nisem naletela, nikoli se pa ne ve, kdaj se bom vanj zaletela.

(P.S. Bejbika, upam, da ne bereš. Če že, pridem kmalu… rada te mam* )