I.A.S.M.F.L.

Moja cimra je BLOND! … the end!

Že nekaj čas opažam po statistiki obiskov bloga, da se vsak dan na moj blog ‘oglasi’ v povprečju 8-10 bralcev preko ključne besede ‘koktejl wiki waki woo’. S kakšnim namenom, ne vem, lahko pa predvidevam.

Da bo lažje tem ‘iskalcem koktejla’, jim bom ta koktejl ponovno “servirala”, le da zdaj brez dogodivščin, ki so se zgodile pod vplivom W.W.W. koktejla.

Torej…

Koktejl Wiki Waki Woo:

• 1/2 unče VODKE
• 1 unča BELEGA RUMA
• 1/2 unče TEQUILE
• 1/2 unče TRIPLE SEC-a = pomarančni liker
• 1 unča AMARETTE = liker iz mandljev oz. mareličnih koščic)
• 1 unča pomarančnega soka
• 1 unča ananasovega soka
• 1 unča brusničnega soka
• + veliko leda

čin-čin!!

Tako. Zbudila sem se. Prehitro. Zakaj? Zato, ker sem sanjala o tipu, katerega bi v tem trenutku zmiksala, naličkala in odvrla v prvi graben. Evola, komaj se zbudim in že sem nardkana v 3 pi… ma…! Prokleti tipi… govne na kubik! Samo naj mi še kdo samo omeni, da so tipi zvesti! samo naj!! Majkemu ej.

Ok, da se bo vedlo zakaj sem tok prbita z jezo. Pred dnevi sem po 6 letih vzpostavla kontakt z eno bejbo iz svojega kraja. Nikol ni blo nekega tehtnega razloga, zakaj se tako blesavo obnašama in hodma mimo ene druge. Recimo, da je nekaj krivo to, da je vsaka bila razred zase, vsaka je bila v svoji družbi in… moja družba je enostavno ni marala. Kako je prišlo do tega, da sma se nekako ‘našle’. Če ne bi bilo ‘Netlog-a’, po moje v življenju ne bi spregovorile besede. No, na srečo obstaja ta ‘virtualni svet’ in ja… Katja vse zve!… je zvedla tudi nekaj novega.

Včasih mi gre vse to, da VEDNO zvem kar je v zvezi z mano, pa v tistem trenutku dogajanja nisem prisotna, ker je to seveda narejeno tako, da je pred mojimi očmi skrito, poštenooo na živce. Kot fenomen pri sekiranju je to zame povsem odveč, absolutno odveč. Ampak ta resnica me vedno zadane, slej kot prej. Če ne naslednji dan, če ne slutim, mi pa zagotovo kdo pove - kot npr. zdaj - po treh letih od dogajanja.

Torej… Naj me nihče več ne prepričuje, da so tipi kul. Ne, tipi niso kul. Ne, niste, če si že pač tip, ki to bereš. Če si bejba pa… tako veš pri čem smo. Ko sem bila malo mlajša sem o tipih sanjala vse najlepše… vse sladko… in ohinsploh… zdaj? Nočne more mam zarad njih!! No ja, če ne bi privrela ta zadnja novička oz. resnica na plano, verjetno ta osebek ne bi bil deležen niti sekunde mojih sanj. Nanj sem pomislila… mogoče parkrat na leto, ko so bile pač najine obletnice, ko ima rojstni dan… ja ja, govorim o bivšem. O človeku, s katerim sem zapravila (dobesedno) 4 leta. Do sedaj mi sploh ni bilo žal… zdaj pa… ok, ne mislim več gobezdat. Enostavno… čist simpl… nej si me ne drzne kdo kdaj prepričevat kakšni so tipi in nikar se ne ustavljat pri besedah, kot so iskrenost, predanost, zvestoba… teh besed pri njih ni. Oni jih ne poznajo. No ja, ne vsi. Takšne, ki vedo kako te pojme prakticirat, sem verjetno že zgrešila, zamudila ali pa jih nikoli ne bom srečala. Nikar pa se ne bom slepila in živela v upanju, da bo srečal pa tak ‘čudež’ na dveh nogah mene. Misija nemogoče. jah, v čudeže pa res ne verjemem. Žal.

Saj ne, da si zdaj delam probleme s tem, kaj je bilo in kaj je moj bivši počel, ko je bil z mano, samo… jezi me samo to, da je vse to prišlo na plano. Kar je najslabše pri temu je, da že tako nisem imela nekega posebnega in pretiranega zaupanja, zdaj pa… recimo, da je bila to pika na I in moje zaupanje je povsem izputelo. 1,2,3… ga že več ni! Kaj naj rečem druga kot FINO FAJN!

In kaj me čaka? Prvič, ko bo šansa mi bo tip vrgel pod nos, da mu ne zaupam in ker sem jaz tako blesavo odkrita in se ne znajdem najboljše pri laganju dragim osebam, mu bom zinala, da mu pač NE MOREM zaupat in ja… pa smo tam. Dobila bom tako hjuđ košaro (košarica je premili izraz), da se mi bo sanjalo o tem še mesece. Pa smo spet tam… spet se bom zbujala z bivšim v mislih. Bemusunce pa še tipi!!!

“Postala bom mamica!” Kako, prosim? V upanju, da sem prebrala napak, sem prebrala še 1x in še 1x in… ne me basat! Imela bo otroka!?

Nikoli ne bom razumela svojih vrstnic - pač 21-letnic - ali še celo mlajših bejb, ki razmišljajo in sanjarijo o bebicah. Pa to ni igrača!! To je človeško bitje, ki potrebuje vso pozornost in odgovorne starše, za kar pa mi mladiči še zdaleč nismo pripravljeni.

Ko mi kdo načenja kako je bilo včasih… samo ne mi o tem! Včasih so bili povsem drugi časi. Včasih so že pri 19-ih letih zidali hiše, kar lahko jaz pri svojih 21 letih le sanjam. S čim si jo pa naj postavim? Lahko si jo narišem. Včasih so v mojih letih mamike povijale že drugega, če ne že tretjega otroka. Da bi jaz imela zdaj otroka? Kam ga pa naj dam? S čim ga nej pa preživljam? Mogoče nisem ravno takšna oseba, ki bi se naslanjala na vse mogoče podpore, ki jih država zagotavlja, se doma šlepala v gospodinjstvu in tako živela še malo z mamino pomočjo, se jih pa dosti (z)najde.

Mogoče je moje mišljenje za marsikoga zgrešeno, a jaz sama vem, da dokler ne bom imela svojega stanovanja ali karkoli, kjer bom imela prostor zase, in dokler ne bom imela svojega konkretnega dohodka, s katerim bi lahko nudila otroku vse najboljše, niti v sanjah ne pomislim, da bi imela bebico. Ko gledam svoje sovrstnice z vozički si samo mislim svoje - kje je pa ta mela glavo?! A to so v večini že dekleta, ki so svojo šolsko kariero končale že po srednji šoli, se zaposlile in že pridno nabirajo leta za penzijo. Sebe si še ne predstavljam za vozičkom, res ne.

Ko slišim od bejbe, ki že na kilometre daje vedeti, da je tako nezrela in da so jo same sanje, kako bi pa ona imela bebico, imam vse lase v luftu! Takšni bi dala v roke vibrator pa nagnala v sobo, za prosti čas pa ji dala mačkona za krajšat čas. Če bi bilo tako zelo preprosto imeti otroka, potem ne bi nekateri čakali tako dolgo, da bi si ga lahko ‘privoščili’. Je tako? Pa to ne 21-letnice.

Slišala sem že dosti zgodb o mladih mamicah. O mamicah moje starosti. Ostale so same, ker jih je fant pustil, še preden so zanosile (pa so vseeno obdržale otroka ) ali že v času nosečnosti ali še najhuje - ko je rodila, se je dečko prestrašil in zbežal. Otrok še preden se zave nima očeta. In kaj je tu tako zelo dobrega?! Če prej ne bo čutil pomanjkanja, ga bo prav zagotovo, ko se bo povsem zavedal sveta, ko bo videl sošolca z mamo in očetom, ko bo videl soseda igrati fuzbal o očetom,… Ne rečem, da se vse tako konča. Seveda nekateri po ‘mezgodici’ ostanejo skupaj, a malo je le teh.

“Najprej štalca, potem pa kravca!”  Faks, služba, stanovanje… in šele potem mala štručka. Ja ja, vmes pa še resen dec.