I.A.S.M.F.L.

Dragi dnevnik!

Tole ti pišem zelo zgodaj. Če mi ne bi pisalo ure na zaslonu desno spodaj, bi ti na okroglo lahko povedala, da je ura pred cca. 15 minutami odbila 7 in to zaradi tiste čudne stvarne ure v dnevni sobi, ki nabija vsako uro po toliko ding-dongov, kot je ura. Še dobro, da me ob 12h nikoli ni blizu dnevne, ker bi bila ura že v dolini. Aja, verjetno ti še nisem omenila, da sem doma. Doma, tu v rovtah. Se popravljam- tu v “rovtah”. Resnici na ljubo, ko sem bila v LJ mi je bila takšna muka it na vlak in domov, a zdej… mi nikakor ni žal. Doma je… superca, res. Kar se tiče familije, malo kasneje, ampak vse druga… pomlad je!! Resnično je pomlad!! Vse je zeleno, zeleno in zeleno. Veš kaj, živet na podeželju, na jasi, nasproti gore, sredi ničesar… ni boljšega. Namesto smetiščarjev pred blokom, so me danes zbudili ptiči. Sicer že malo pretiravajo, a jim bom še malo pustila veselje. Kaže, da bo lep dan. Lahko se pohvalim, da že imam sončka v sobi. Še dodaten razlog, zakaj ne morem spat.

Pa da se vrnem malo k včerajšnjem dogajanju. Sama pot domov je bila obupna. Nahrbtnik, težak ziher več kot 20kg, torba za prenosnik, ki je imela nekje 7kg in jaz, težka… khm… ja, se grem danes vagat, ker že sama več ne vem kolk znesem v celoti, ko mi vsi tako pridno perejo možgane, da imam manj kot 60kg. Če žrem cele dneve pa se ob 11h zvečer bašem s kosmiči pa res morem imet nadvse idealno težo. Ok, o tem malo kasneje. Pot domov… ja… Komplet,nahrbtnik+torba+jaz, smo se pravočasno privlekli na peron. Vlak je bil, kot vedno, nabit do konca, tako da sem se usedla na prvi frei sedež, ki sem ga zagledala. Hja, imam pa srečo pri ‘izbiri’ sovoznikov. Najprej se nisem ozirala na fanta nasproti. Brala sem knjigo in pozabila na dogajanje okoli sebe. Dokler… “A je v redu knjiga?” Najprej nisem doumela, da je to namenjeno meni. “Prosim?” sem rekla, kaj pa čem druga. Že tako sem izpadla debilno. “A je kej za kej knjiga?” me spet vpraša. “Ja, je ja.” In brala sem naprej. Čez čas spet… “A se je že kdo zalubu?” Vprašanje s hijenskim smehom. Ammm… “Ne… ne še.” Zgleda mu nisem dala dovolj vedet, da mi gre na k…, tako da še ni odnehal. “Povej, ko se bo.” “Ja ja, bom ja.” Sredi streljanja on mene moti, pa da bi ga… K sreči smo v Zidanem prestopal, tako da sem imela mir do Celja. In ja… končno Celje! Na busni me je čakala že mati, ki je celo pot do doma jamrala, kako me je pogrešala. Lepo to slišat, ni kaj rečit. Se ustavima pri teti. Tam so me vsi obral, češ kak sem pa oblečena. No, nič kaj posebnega, imela sem NORMALNE kavbojke in lepo majčko, ki je bila malo fru fru okoli pasa in je imela zgleda mal prevelik izrez. Ne bi rekla, da bi imela kaj za pokazat, tako pa nimam. Kasneje so prišli skupno do zaključka, da v LJ nimamo kaj za žret. O ja, pa mamo. Brez skrbi! Poharci pač. Če nima par prašičev v škrinji, pol stradaš. Ko sem prišla domov, sta me ‘napadla’ brata z novimi telefoni. Komaj sem folgala gledat. Ja ja, sej sta lepa ja. Ko sem prišla v kuhinjo in bila korak pred rajem (beri hladilnikom), me je ustavila stara mama s takim veliiiiikim objemom. Hmmm… imela sem občutek, da je z vsemi nekaj narobe. Vsi me pogrešajo, vsi bi se cartali… kot da bi prišla po enem letu iz Amerike.

Komaj sem prišla do sobe, je že mama skakala okoli in imela manekenski shod. Hja, tako je vedno po šopingu. In najslabši del pri tem je, ko meni ni všeč kar je kupila. Seveda najprej zamera, potem morem tolažit, da sej pa ni tako slabo in… utrujajoča zadevšna. In potem je sledil “najboljši” del. “Kolk si shujšala?”- “Mami, kolkrat ti še morem ponovit, da NE hujšam. NIČ nisem shujšala! Zredila sem se, ne vidiš mogoče?”- “Ja ne, ne vidim. Pa zakaj nočeš jest?”- “Mami!! Js ne hujšam! In če mi še eno rečeš, boš šla po hitrem postopku iz sobe.”- in pol se mi je smejala, ko hijena, zleknjena na moji postelji. “A sma se razumele? Js res ne jem, js ŽREM. Zdej pa konec. Ka pa tvoja dieta, kako napreduje?”- “Maaah, moja dieta… ja tk no… bolj slabo kaže.”- “Kok to misliš? Dej ne hecaj se… mami, pa to ni normalno.” in potem je sledila MOJA pridiga. “Pa saj bom shujšala. sam migat morem začet.”- “A bejš, a res? In kolk si se zredila?”- “Ne povem “- pa je šla iz sobe. Kak je fain špikat, sam ko pa kdo špikne tebe je pa hudič, ne mami?

O 9h zvečer sta se brata spomnila, da bi se pa ona dva učila. Fakju! In po kateri logiki naj bi enega učila angleščino in drugega nemščino in to istočasno? Sorry, tak multipraktik pa res nisem. “Jutri” in stvar je bila končana. Spala sem… slabo. Tu pri nas je še mraz. In ker baje ni več mraz, se več NE kuri. Ah, kje… mraza pri nas ni niti sredi zime, ne ne ne… prav prijetno toplo nam je. Yeah, right! Madonca, a veš, da se že od malega sprašujem, kaj zaboga so dal tem (zdaj) starejšim za jest, ko so bili mali. Njih nikol ne zebe, pa če je zunaj -30°C.

No, in zdej sem tukaj, še vedno v postelji, ura je že več kot 8.00 in sedaj, v tem trenutku se bom psihično prepričala, se vstala in se pustila zamrznat na poti do kopalnice. Če mi uspe preživet, se bereva next time. Pa ne me pogrešat, samo za vikend me ne bo, potem se spet back.

Be nice, be good!

Ta vnos je bil objavljen 25.04.2008 08:22 in je prikazan pod Dnevnik. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.