I.A.S.M.F.L.

Torej… Ja, danes imam za sabo ničkaj prijeten del dneva. Hmmm… recimo, tako kot te lahko ljudje oz. stranke in kupci (v trgovini) včasih razveselijo in ti popestrijo dan v pozitivnem smislu, toliko hitreje ti ga lahko zagrenijo in poskrbijo, da si do naslednjega dneva ne prideš k sebi od jeze in nejevolje, ki so jo pridno prenesli nate. Seveda si, kot vsak drug, ki dela z ljudmi, ne moremo privoščiti prenašanja jeze in slabe volje na druge, zato vse skupaj tiščimo nekje v sebi in ko se nabere… hja, se pač nabere. Izbruhne vulkan jeze. Seveda spet ne pred strankami, kaj pa je doma… pa saj se ve. A-bum-bum-bum-a čiki-čiki-bum!

Torej… BONTON… le kaj za hudiča je to, a ne? Nič za pojest, je pa zelo ‘praktično’ in nadvse  priporočljiva zadeva za uporabo v vsakdanjem življenju. Prav zares… in ja, ne glede na starost!!

Bonton zajema pravila spodobnega vedenja v družbi. Gre za splošne konvencionalne oblike obnašanja, ki veljajo v določenem okolju. Pravil spodobnega vedenja ni mogoče vsesplošno definirati, ker so odvisna od kulture časa, družbenega sloja… Zato z načinom obnašanja človek veliko pove o svojem statusu.

Človek veliko teh pravil osvoji že tekom odraščanja učenje spodobnega vedenja je element vzgoje otroka.

Pravila spodobnega vedenja opisujejo tako imenovane “knjige o bontonu”.

Besede bontona so: prosim, hvala, oprostite, izvolite,… (vir)

Komentiram poševni zapis…

Spodobno vedenje? Hmmm… je mogoče skakanje v besedo spodobno vedenje? NE. Če česa ne maram, je to - to. Kaj takega najmanj pričakujem od starejših, zrelejših in na splošno takšnih, ki morajo biti mlajšim vzor. Pa so?  :???:

~~~

Prva situacija… Začelo se je nekako takole… »Gospodična, imate mogoče tole majčko v kakšni drugi barvi?« Na poti do cilja, kjer je bila ta majčka, me ustavi druga gospa… »A mate tole 42 številko?« »Trenutek gospa, takoj bom.« Korak vstran od majčke za prvo gospo, me ‘zahakla’ tretja madam… »A mi lahk tule pomagate mal pri teh olivnih majčkah?« … »Trenutek, gospa«… pokličem sodelavko, ji ‘podtaknem’ drugo in že me zahakla ta četrta. Ok, mal mi je že vrelo, a še naprej sem skakala vsem na ukaz. Postrežem tretjo, četrto, peto gospo… na blagajni me je čakal že cel kaos, grem tja… zvoni telefon, stranka pred mano zavija z očmi in malo sem bila že v strahu, da se ji kje ne zataknejo. Aleluja, takšnih groznih oči pa še ne. Ok, se javim, zmenim, odložim… kasiram prvi stranki, drugi stranki… hmmm… vrste kar ni konec. V redu si rečem, bo že. Ni da ni… iz garderob najprej pride prva gospa, nato druga in še tretja in še četrta in nobeni niso všeč modeli in hočejo videti še druge. Ok… stranke stojijo za blagajno, piskajo mi 4 mične gospodične tečke in za vse sem sama, ker ima sodelavka že stranko za katero skače kot kenguru. Se opravičim in povem, da bom TAKOJ, ko bom lahko in potem se je začelo. »Kako si drznete… ne moremo čakati celo večnost… saj zato ste tukaj da nam pomagate…nimamo cel dan časa« Najprej v zborčku, potem posamezni verbalni napadi, nato pa še prepir med njimi. Niti sanja se ne nikomur kako je to »prijeten dogodek«. Bila sem na robu in malo mi je manjkalo, da ne bi vse skupaj pustila in šla. Ampak nisem… lepo sem izpeljala vse skupaj, mične gospodične razvedrila z darilci in molila k samemu bogu, da jih ne vidim več.

Druga situacija… Pogovarjam se po telefonu in sem na vezi z našo drugo trgovino v CP. Sredi pogovora mi v pogovor ’skoči’ gospa, ki se ji na prvi videz reče gospa, ampak zgleda da videz vara, in me začne spraševati po neki majčki za kostim. Se ji opravičim in ji rečem, da se ji takoj posvetim, samo da se do konca dogovorim. Kot da ne govorim slovensko, mi je gospa začela pripovedovati kakšen kostim ima in za kam ga bo imela in kakšna majčka bi bila najbolj primerna in… ok, prekinem pogovor po telefonu, pokažem gospe vse kar želi in ji pokažem pot do garderob. Poličem nazaj, se dogovarjam za rezervacijo, ko se gospa začne dreti čez celo trgovino »Kako se TI zdi?« Hmmmm… kdo je zdaj tu nor? Ozrem se z največjim začudenjem, ki ga premorem, a gospe še vedno ne dovolj nazorno. »No… kako se TI zdi?« Ja, saj res… skupaj sva krave pasle v mladih letih. Z mimiko nekako nakažem, da je ok. Končam klic in pomagam stranki oz. v trenutku sta bile dve, vsako en čas ’strežem’, ko gospa pride iz garderobe in začne »Koliko pa tale majčka stane?« »Trenutek gospa, takoj pridem« »A to je tudi znižano?« »Gospa, trenutek!« »A mi lahko tole zračunaš koliko pride s popustom?« »TAKOJ!« »Pa še danes, ker se mi mudi!« »Prosim!?« Ok, malo in čisto mičkeno, da ne bi poletela od vsega pritiska v glavi… Se opravičim strankam, grem do blagajne, ji izračunam ceno s popustom in… »O ne ne ne, predraga… bom pogledala drugje« Niti hvala, niti prosim, niti pozdrav, nič. Gospa pri najboljših letih, s stilom prave gospe in popolnoma brez bontona. Zanimivo.

Še je bilo primerov, kjer je malo manjkalo, da ne bi poletela v vesolje… ampak nisem, sem samo polna jeze. Ne razumem, kako so lahko ljudje in to takšni ljudje, od katerih se to najmanj pričakuje, tako v minusu s spodobnim obnašanjem. In takšni ljudje so vzor mlajšim, no ja, naj bi bili… lep vzor, ni kaj. Ne vem, ali je takšno obnašanje zaradi tega, ker sem mlajša, ker vedo, da sem študentka, ne vem. Ampak vseeno… Tam se z namenom, da pomagam strankam in niti najmanj ne zato, da se bo kdo znašal nad mano s svojo vzvišenostjo in se povrhu vsega z mano pogovarjal, kot da sem podn od podna. Četudi sem mlajša, še to ne pomeni, da si ne zaslužim spoštovanja.

In kar se meni zdi najbolj nepravično… nas mlade vsi nekaj obirajo, kako smo neprijazni in kako nimamo kančka bontona… ne vem, dobro bi bilo premislit zakaj je tako. Vzor so nam starejši in vsi starejši so nam nekako živi bonton od katerih se učimo in povzamemo obnašanje, oliko, skratka bonton. Da spoštuješ starejše in z njimi komuniciraš kot s samimi bogovi – to je sveti zakon, mi mladi… hja, mi si pač ne moremo privoščit takšnega luksuza, da bi nas starejši spoštovali in nam recimo, v takšnem primeru kot sem jaz in tudi drugih seveda, namenili spodobno in primerno komunikacijo in z nami delili svojo kulturo, kateri se to dejansko reče.

Ljudje smo si različni… pa še res je.