I.A.S.M.F.L.

Tako. Zbudila sem se. Prehitro. Zakaj? Zato, ker sem sanjala o tipu, katerega bi v tem trenutku zmiksala, naličkala in odvrla v prvi graben. Evola, komaj se zbudim in že sem nardkana v 3 pi… ma…! Prokleti tipi… govne na kubik! Samo naj mi še kdo samo omeni, da so tipi zvesti! samo naj!! Majkemu ej.

Ok, da se bo vedlo zakaj sem tok prbita z jezo. Pred dnevi sem po 6 letih vzpostavla kontakt z eno bejbo iz svojega kraja. Nikol ni blo nekega tehtnega razloga, zakaj se tako blesavo obnašama in hodma mimo ene druge. Recimo, da je nekaj krivo to, da je vsaka bila razred zase, vsaka je bila v svoji družbi in… moja družba je enostavno ni marala. Kako je prišlo do tega, da sma se nekako ‘našle’. Če ne bi bilo ‘Netlog-a’, po moje v življenju ne bi spregovorile besede. No, na srečo obstaja ta ‘virtualni svet’ in ja… Katja vse zve!… je zvedla tudi nekaj novega.

Včasih mi gre vse to, da VEDNO zvem kar je v zvezi z mano, pa v tistem trenutku dogajanja nisem prisotna, ker je to seveda narejeno tako, da je pred mojimi očmi skrito, poštenooo na živce. Kot fenomen pri sekiranju je to zame povsem odveč, absolutno odveč. Ampak ta resnica me vedno zadane, slej kot prej. Če ne naslednji dan, če ne slutim, mi pa zagotovo kdo pove - kot npr. zdaj - po treh letih od dogajanja.

Torej… Naj me nihče več ne prepričuje, da so tipi kul. Ne, tipi niso kul. Ne, niste, če si že pač tip, ki to bereš. Če si bejba pa… tako veš pri čem smo. Ko sem bila malo mlajša sem o tipih sanjala vse najlepše… vse sladko… in ohinsploh… zdaj? Nočne more mam zarad njih!! No ja, če ne bi privrela ta zadnja novička oz. resnica na plano, verjetno ta osebek ne bi bil deležen niti sekunde mojih sanj. Nanj sem pomislila… mogoče parkrat na leto, ko so bile pač najine obletnice, ko ima rojstni dan… ja ja, govorim o bivšem. O človeku, s katerim sem zapravila (dobesedno) 4 leta. Do sedaj mi sploh ni bilo žal… zdaj pa… ok, ne mislim več gobezdat. Enostavno… čist simpl… nej si me ne drzne kdo kdaj prepričevat kakšni so tipi in nikar se ne ustavljat pri besedah, kot so iskrenost, predanost, zvestoba… teh besed pri njih ni. Oni jih ne poznajo. No ja, ne vsi. Takšne, ki vedo kako te pojme prakticirat, sem verjetno že zgrešila, zamudila ali pa jih nikoli ne bom srečala. Nikar pa se ne bom slepila in živela v upanju, da bo srečal pa tak ‘čudež’ na dveh nogah mene. Misija nemogoče. jah, v čudeže pa res ne verjemem. Žal.

Saj ne, da si zdaj delam probleme s tem, kaj je bilo in kaj je moj bivši počel, ko je bil z mano, samo… jezi me samo to, da je vse to prišlo na plano. Kar je najslabše pri temu je, da že tako nisem imela nekega posebnega in pretiranega zaupanja, zdaj pa… recimo, da je bila to pika na I in moje zaupanje je povsem izputelo. 1,2,3… ga že več ni! Kaj naj rečem druga kot FINO FAJN!

In kaj me čaka? Prvič, ko bo šansa mi bo tip vrgel pod nos, da mu ne zaupam in ker sem jaz tako blesavo odkrita in se ne znajdem najboljše pri laganju dragim osebam, mu bom zinala, da mu pač NE MOREM zaupat in ja… pa smo tam. Dobila bom tako hjuđ košaro (košarica je premili izraz), da se mi bo sanjalo o tem še mesece. Pa smo spet tam… spet se bom zbujala z bivšim v mislih. Bemusunce pa še tipi!!!

Ta vnos je bil objavljen 22.08.2008 09:31 in je prikazan pod Moški..., ljubezen=bolezen. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.